Na Blokah pa so bili konjeniki v uniformah in z orožjem, haflingerja, tirolsko pasmo, so častili kot dobrega in vzdržljivega vojaškega konja. Oče Rado je tako v rejo dobil prvega konja, namenjenega izključno jahanju pod pogojem, da se lahko žival kadarkoli vpokliče nazaj v vojsko, če bi ga morebiti rabili. Kmalu so na dražbi kupili še plemensko kobilo, ki so jo nato pripuščali k lokalnemu žrebcu pasme norik, saj so bili stroški prevoza k oddaljenemu plemenjaku takrat previsoki.

Želja po športnem, iskrivem konju pa se je nadaljevala in izpolnil jo je lipicanski žrebec Aron, malo kasneje pa še plemenski kobili hanoveranki, ki pa se za terene nista izkazali kot najbolj primerni. Potomci vseh teh konj se še zdaj pasejo na bloških pašnikih in so dragoceni za ljudi, ki želijo spoznati čudovito planoto s konjskega hrbta.

Ranč se je že v tistih časih začel turistično usmerjati. Za očeta Rada ni minil dan brez ježe, saj so bili italijanski gostje navdušeni nad lepotami planote, radi pa so pohvalili vzgojene in mirne konje z močnim, zanesljivim korakom. Tako se je čreda morala večati, Jure pa se je od malih nog učil kmetijstva in konjereje od očeta. Kmalu je tudi on prevzel vlogo vodiča v sedlu, nato pa ob nasvetih in podpori družine še celotno kmetijo. 

Prijateljica Ana, ki je rada prišla jahat na Bloke je spremljala Juretovo navdušenje nad Quarter konji in tako se je rodilo poslovno partnerstvo. Skupaj sta oblikovala plemensko čredo in začela se je pot Ranča Bloke z vzrejo pasme Quarter horse. Ana je tako pomemben del družine ranča in gre ji posebna zahvala, da je v Juretu in v tej čudoviti pasmi videla prihodnost.